Napoleonova ekspanzična politika z uvedbo ekonomske in pomorske zapore trgovanja od leta 1806 proti večni tekmeci Angliji je, poleg izgube ozemelj, še dodatno ogrozila politični in ekonomski obstoj cesarske Avstrije.
Zastoji trgovanja, izgube ozemelj in pomorskega pristanišča v Trstu, politična izsiljevanja, diplomatske spletke ter nezadovoljstvo avstrijskega plemstva so takrat cesarja Franca I. silile k vojaškemu posredovanju proti Napoleonu, da si cesarska Avstrija z osvojitvijo izgubljenih ozemelj ponovno pridobi svoj tisočletni politični, gospodarski in vojaški položaj v evropskem prostoru.
Napoleonovo vojaško osredotočenje na vojno v Španiji in na Portugalskem leta 1808 je avstrijsko vodstvo preko slovitega avstrijskega zunanjega ministra Metternicha prepričalo, da je 2. marca 1809 predalo Napoleonu vojno napoved.
Avstrijska cesarska vojska je po prvih vojaških uspehih hitro izgubila zagon. Tako so Napoleonove enote, zasledujoč umikajočo cesarsko armado vzdolž fronte, že v mesecu dni dosegle predmestje Dunaja.
V dnevih med 5. in 6. junijem 1809 je Napoleon Bonaparte severovzhodno od Dunaja pri Wagramu s svojimi zavezniki porazil cesarsko avstrijsko vojsko.
S tem porazom je razpadla peta koalicijska zveza.
V Schönbrunnu 14. oktobra 1809 podpisani mirovni sporazum je istočasno narekoval tudi Napoleonov razglas o ustanovitvi Ilirskih provinc, ki so zajemale pokrajine, pripojene Francoski državi in so obsegale: del Kranjske in celinske Hrvaške, Dalmacijo z otoki, Boko Kotorsko ter dele Koroške in Beneško Istra.
